V zgodovinifotografije ima Kertész (1894–1986) svoje mesto med osrednjimi avtorji, ki so v
tej likovni kategoriji utemeljili modernistična načela. Pred njim oziroma med
mnogimi njegovimi sodobniki je bila fotografija koncipirana na načelih
»realizma« kot neposrednega zajemanja predmetnosti oziroma realnosti z dodatkom
romantično piktorialistične mehkobe. Modernisti s takšnimi shemami niso bili
zadovoljni in so iskali vsebine in občutke, ki se ne nahajajo le na površini,
pač pa so zajete v bistvu materialnosti, s katero se srečujemo. Predvsem pa so
nam hoteli našo vsakdanjost predstaviti na nove načine, takšne, na katere v
civilizaciji najrazličnejših ideologij praktično nismo bili več navajeni. Zato
nas ne preseneča, da je bil Kertész v dobrih odnosih z nadrealisti in njegove fotografije
z naslovom Distorzije so najbolj izrazit rezultat tega odnosa, saj
vsebujejo predstavitev realnosti v neobičajni izvedbi. Sicer pa se Kertész ni
nagibal toliko k preoblikovanju prizorov, pač pa ga je predvsem zanimala
njihova lastna govorica in v njih vsebovana nasprotja, torej neobičajnost, ki
pa je vendar spontana. In ravno v tem je bistvo njegovih fotografij in osrednja
kakovost, kajti z objektivom je uspel v vsakdanjiku najti številne situacije s
teatralično zasnovo, kjer imajo lahko tudi majhni momenti glavno vlogo.
Kertész, ki je začel fotografirati že kot mladenič, je iz domače Madžarske
odšel v Pariz, kjer se je uveljavil kot eden od modernistov s prepoznavnejšimi
deli. Po nemški zasedbi Francije se je umaknil v ZDA. Fotografije na tej razstavi
so iz njegovega zgodnejšega obdobja in so nastale med prvo svetovno vojno. Kot
vojak je bil nastanjen v Gorici, s fotoaparatom pa je posnel svoje prijatelje,
mesto in tamkajšnjo pokrajino. V teh delih še ne najdemo vseh tistih kakovosti,
ki jih je razvil pozneje, pač pa v njih lahko prepoznamo njegovo zanimanje za
običajne dogodke in njihovo pretvorbo v slikovito zastavljeno likovno delo.
Če Kertészova dela
predstavljajo avtorja v njegovem zgodnejšem obdobju, pa se pri našem fotografu
Venu Pilonu (1896–1970) srečujemo s fotografijami, ki so nastale, ko je bil
avtor še mlajši in še iz njegovih poznejših let. Gre torej za različne serije,
najstarejše pa so bile narejene v dvajsetih letih. To je bil čas, ko je bil
tudi najbolj dejaven kot slikar in je naslikal svoja najboljša dela, ukvarjal
pa se je predvsem s portreti, tihožitji in pokrajinami. V fotografijah pa je
prisotno predvsem njegovo zanimanje za krajino. Razstavljena bodo še njegova
poznejša dela, ki so bila narejena leta 1947, ko se je vračal v domovino.
Serija je naslovljena S povratniki, ta dela pa so bila pred kratkim
razstavljena tudi v ljubljanski Moderni galeriji. Gre za dokumentarne posnetke
oseb, ki so se vračale v domovino, po tem ko so jo zaradi predhodne vojne iz
raznih razlogov zapustili oziroma so bili izseljeni.
